10 SEZON GLEDALIŠČA V MURSKI SOBOTI

Bilo je na Miklavžev ponedeljek, 6. decembra 2010. V obnovljeni stavbi Kina Park, kasneje  poimenovani Gledališče Park, je bila napovedana prva predstava, burleska KO SEM BIL MRTEV. Vznemirjenje pred tem je bilo veliko, sklepna dela so potekala do zadnjega trenutka. Ob 19. 00 je bila dvorana polna, na novem odru so čakali igralci, da se zastor prvič razpre. Takrat je med nami, zaposlenimi na ZKTŠ Murska Sobota, nastal nemir; na začetku odra, vsem na očeh, je nekdo pozabil električni vrtalnik. Presneto, to se ne bi smelo zgoditi, ne na prvi predstavi! Ker ni bilo dovolj časa, da kdo steče po stopnicah in ga odstrani, je tam ostal. Nekje na polovici predstave, ko smo se vsi sprostili ob bravuroznosti  imenitnih igralcev, pa je eden izmed njih stopil do vrtalnika in izvedel akcijo, ki je v dvorani izzvala smeh. Takrat smo vedeli: malo je manjkalo, pa bi odstranili gledališki rekvizit! Uradno smo odprli dvorano Gledališča Park 8. februarja 2011, brez velikega pompa. Naše mesto je prvič v svoji zgodovini dobilo srednje veliko, tehnično sodobno opremljeno gledališko dvorano, ki so jo v primerljivih okoljih imeli že desetletja prej.

2011/122 – VILA, S SRAJČKO IZ METULJEVEGA KRILA Gledališče lahko pomembno oblikuje čustveni, miselni in duhovni svet otroka in mladostnika. Na nevsiljiv način, brez pokroviteljstva, z veliko duhovitosti, ne da bi poenostavljalo, mu  lahko pomaga odrasti v zrelo, odgovorno, empatično, ustvarjalno in kritično osebo, ki se bo zaradi zgodnje dobre izkušnje vračala vedno znova. Z dvorano Gledališča Park so bile odpravljene številne prostorske,  tehnične, tudi finančne zagate, ki so preprečevale, da bi zelo pomembna  mlada publika vedno znova doživela najboljše, kar nastaja v slovenskem ustvarjalnem prostoru, od lutkovnih, gledaliških, plesnih, glasbenih,  pripovedovalskih predstav, in vseh, ki se gibljejo med omenjenimi zvrstmi, do žive risanke. Že v drugi sezoni so bili vznemirljivih gledaliških izkušenj prvič deležni učenci vseh razredov osnovne šole, tisti najmlajši, ki komaj dosežejo držalo ob stopnišču, pa so videli prvo veliko marionetno predstavo. Magičnost, ki je takrat zažarela z odra, je tu vsako leto. V desetih sezonah smo gostili 453 predstav, doživelo jih je več kot 100.000 mladih od 4. do 14. leta Vse to v prijateljskem zavezništvu s številnimi vrtci in šolami.

2012/13 – EPK MARIBOR 2012 – PARTNERSKO MESTO MURSKA SOBOTA Tretja sezona je prinesla številne presežke. 4. februarja 2012 je bila v Gledališču Park otvoritvena slovesnost  Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 – partnersko mesto Murska Sobota. V 12 videoportretih so nosilci 20 projektov predstavili, kaj vse bo mogoče videti, slišati in doživeti na različnih prizoriščih –  pogosto prav v Gledališču Park. Po številu dogodkov, 229, in obiskovalcev, 50. 707, je to bila osupljiva sezona. Še danes hranimo plakat, ki je novembra 2012 napovedoval edinstven gledališki dogodek – NEVIDNI CIRKUS V svetu uveljavljeni gledališki legendi VICTORIA CHAPLIN IN JEAN-BAPTISTE THIERRÉE sta v naše mesto zašla, ker se je tako odločil njun producent. Nezadovoljen z dvoranami, ki so mu jih ponudili v Mariboru, je po ogledu naše, še zadnje prostorske možnosti, sklenil: »To je to!« Zdaj bi lahko sledila anekdota o živalih, ki so nastopale na štirih razprodanih ponovitvah predstave in teden dni prebivale v našem gledališču, o veterinarski inšpekciji, pa o preprostosti in hvaležnosti obeh velikih umetnikov, a število znakov s presledki je omejeno.

2013/14 – KAJ PA GLASBA? Že pred odprtjem Gledališča Park je glasba v našem mestu sicer živela, a je bil prostor v Grajski dvorani zanjo zelo omejujoč. Ali bi lahko tudi glasba zacvetela, kot je že cvetelo gledališče; da bi bila stalno prisotna, v različnih žanrih in v polnih dvoranah publike, željne dobrih koncertov, dojemljive, radovedne, odzivne, iz leta v leto zahtevnejše. Ker z glasbo je vendarle nekoliko drugače; gledališke predstave so samo v gledališču, moraš tja, če jih želiš doživeti, glasba pa je povsod okoli nas, še preveč je je. Ne bomo vedeli, če ne poskusimo, smo rekli, in že sezono prej zatipali za odgovorom, ko smo razpisali prvi Glasbeni abonma. Ob izteku sezone 2013/14 pa smo že vedeli: so ljubitelji dobre glasbe, v dveh sezonah jih je na abonmajske koncerte prišlo že 1.982. Tistih, ki bi se nam zapisali z nakupom abonmaja že na začetku sezone, je bilo sicer le za dve vrsti, a vztrajali smo. Ob zadnjem vpisu v Glasbeni abonma leta 2019 je bilo abonentov že petkrat več, 202. Ljudje pridejo zagotovo, če je muzika dobra!

2014/15 – PRVIH PET Po prvih petih letih delovanja so bili rezultati naslednji: v organizaciji ZKTŠ Murska Sobota (v manjšem deležu tudi soorganizaciji) se je predvsem v Gledališču Park, nekaj tudi v Grajski dvorani in na zunanjih prizoriščih, odvilo 654 dogodkov, ki si jih je ogledalo skoraj 150.000 obiskovalcev, v povprečju 229 obiskovalcev na dogodek. Ob tem pa še: v obeh dvoranah smo zunanjim uporabnikom tehnično in organizacijsko pomagali pri 310 dogodkih, ki se jih je udeležilo 70.719 obiskovalcev. Večina slednjih so bili uporabniki iz mestnega okolja – vzgojno-izobraževalne ustanove, kulturna, humanitarna in druga društva, MO Murska Sobota, javni zavodi, domača podjetja, nekaj pa je bilo tudi komercialnih najemov iz širšega slovenskega prostora. Vse te številke so pomembne predvsem zaradi enega dejstva: Gledališče Park, ki ga mnogi Sobočani še vedno kličejo »stari kino«, je postalo priljubljen urbani kulturni prostor, kot je to bil pred prenovo v svojih najboljših časih. To ni tako samoumevno, kot se morda komu zdi – lahko bi se izteklo tudi zelo drugače.

2015/16 – GOSPA Z DUNAJA Sedaj ni bilo več dvoma, prerasli smo mestne okvire in postali regijska kulturna ustanova. Vsaj četrtina naših obiskovalcev, od predšolskih otrok do najstarejših, prihaja iz statistične regije Pomurje, pa tudi komu iz širšega prostora se Sobota ne zdi več predaleč za obisk kakšne predstave, morda koncerta. A dober glas o gostujočih dogodkih seže tu in tam celo čez državno mejo. Bili smo veselo presenečeni, ko je vstopnico za predstavo po spletu prvič rezervirala neka gospa z Dunaja. Pripeljala se je na Šeligovo SVATBO, katere režiser Jernej Lorenci s svojimi prebojnimi in inovativnimi uprizoritvenimi praksami premika tudi evropsko gledališče. Kako je gospa z Dunaja doživela predstavo, ne vemo, naše zelo številne gledališke publike (leta 2019 je bilo gledaliških abonentov za dve skoraj polni dvorani, 654) pa ni mogla doživeti drugače, kot da je odlična. Ne zato, ker tako mislimo mi, zaposleni na ZKTŠ, temveč zato, ker je to mnenje igralskih ansamblov slovenskih gledališč. Poklon!

2016/ 17 – VRHUNSKOST, RAZNOLIKOST IN DOSTOPNOST Vodilo pri oblikovanju programov v Gledališču Park so že od začetka trije kriteriji: vrhunskost, raznolikost in dostopnost. Obstaja kar nekaj gledaliških festivalov, ki presejejo najboljše iz posamezne sezone. Ti presežki sestavljajo glavnino gledaliških abonmajev. Pri glasbi sledimo strokovnim ocenam v medijih, vrhunske plesne predstave iz mednarodnega prostora prinaša v naše mesto festival Front@ sodobnega plesa. K temeljnim dejavnostim sodijo vsaj še stalno prisotni potopisi, ki z izjemnimi pripovedovalci zgodb iz sveta pomembno dopolnjujejo naš program. Okoli tega trdnega, stalno prisotnega jedra, s svojo profilirano, starostno zelo raznoliko publiko, se nizajo številni drugi dogodki. Večina med njimi sodi v sfero tako imenovane popularne kulture, s  svojo publiko, ki se formira ob posameznem dogodku in prihaja občasno. Ko gre za presežke znotraj omenjenega področja in presodimo, da lahko smiselno dopolnijo naš siceršnji program, potekajo v  soorganizaciiji z nami, sicer pa njihovi producenti najamejo dvorano.

2017/18 – »SOBOŠKI TEATER GORI POSTAVITI« Takšen je bil naslov kolumne dramaturga in pisatelja Ervina Fritza po obisku Gledališča Park, ki je izšla v Večeru 8. oktobra 2011. Med drugim pravi : »Razmišljam, zakaj Sobota že zdavnaj ni dobila gledališča, ki bi imelo vlogo narodnoobrambne ustanove kot novogoriško gledališče. Najbrž je bila meja z Madžarsko, ki je bila obenem železna zavesa, tako nepropustna, da so bili morebitni raznarodovalni vplivi preprosto zanemarljivi. V sedanji situaciji odprtih mej pa je po mojem mnenju slovenstvo treba s policentrično kulturo utrjevati tudi v Soboti. V Soboti slovenska kulturna trdnjava nevarno manjka.« Še pred dobrimi tremi desetletji, ko so v drugih primerljivih okoljih že zdavnaj imeli ne le primerne gledališke dvorane, temveč nekateri tudi svoja gledališča, je Sobota premogla  majhno dvorano v gradu, s škripajočimi sedeži, majhnim odrom in dvema reflektorjema. Potem so prišli trije pomembni premiki; najprej, na začetku devetdesetih, temeljita prenova Grajske dvorane, ki je odlično služila svojemu namenu vsaj 20 let, do naslednjega, srečnega mejnika: za vse, željne kulturnih dogodkov, je postala premajhna. To je bil najboljši možni argument za tretji korak, ki je sledil čez deset let – prenova propadajočega kina v Gledališče Park, s čimer je Sobota  nadomestila zgodovinski zaostanek – kar zadeva infrastrukturo in prebujeno publiko. Kdaj bo pravi čas za preskok v lastno gledališče? Gospod Ervin Fritz: »Gledališča ne boste nikoli imeli, če ga ne boste na pol izsilili in napol vsilili. Zdaj.«

2018/19 – VIHAR V GLAVI Najstniki so čisto posebni ljudje; z eno nogo še v svetu otroka, z drugo že tipajo v svet odraslih, predvsem pa se iščejo nekje vmes. S tem dejstvom se v slovenskem ustvarjalnem prostoru malokdo resno, še manj pa sistemsko ukvarja. Najbrž zato, ker je ta zelo zahtevna publika med množično otroško in odraslo vendarle manjšinska. So sicer svetle izjeme, ki prepričljivo nagovorijo prav to starostno skupino, a s tu in tam kakšno predstavo, morda  koncertom, ne moremo vzdrževati stalnega stika z dijaki, kot bi si to želeli mi, oni pa si gotovo zaslužijo. Kakovosten film bi lahko bila rešitev, saj je to umetniški medij, ki je mladim še posebno blizu. Filmska produkcija z vsega sveta, ki razume viharni svet najstnikov, bi lahko postala temelj rednih srečevanj, še zlasti, če so ta nadgrajena s filmsko vzgojo, ki omogoča poglobljeno refleksijo doživetega. Da bi to postala resničnost, smo tik pred iztekom leta 2019 kupili profesionalni digitalni projektor in novo filmsko platno. Seveda ne le za dijake.

2019/20 – VIRUS V deveti sezoni delujemo že kot dobro namazan stroj, ki v poletnih mesecih sicer nekoliko upočasni hitrost, čisto ustavi pa se pravzaprav nikoli. Do konca februarja 2020 so se skoraj dnevno izmenjavali najrazličnejši dogodki, vladalo je običajno vznemirjenje, z nekaj negotovosti, ki je usidrana v naravo  našega dela. Rutine je pravzaprav malo – vedno novi dogodki, druge ustvarjalne ekipe, drugačne zahteve, vse poteka tu in zdaj z živimi akterji, iz oči v oči, ni drugih priložnosti, ni popravkov. Vsak srečno izpeljan dogodek je mala zmaga, če ga navdušeno sprejmejo še obiskovalci – mali praznik. In potem negotovost, ki je prekašala vse – novi, povsem neznani virus, vedno bližje nam. Zadnji »običajni« dogodek te sezone je bil v torek, 10. marca 2020,  prve ure filmske vzgoje za dijake s projekcijo filma Lady Bird. Sledila je prepoved vseh dogodkov v zaprtih prostorih. Junija, ko smo za mesec dni spet odškrnili vrata Gledališča Park, smo bili že v novi realnosti in novi dejavnosti: namesto živih dogodkov filmske projekcije z največ 50 obiskovalci, pa maske, razkuževanje, fizična razdalja …

2020/21 – DESETA SEZONA Kljub vsesplošni negotovosti in stalnemu spreminjanju vsakršnih pravil, ki jih je narekovala država,  smo zadnjo sezono začeli sicer zelo drugače, a smelo. Do srede decembra bi lahko nadomestili vse spomladi odpadle abonmajske dogodke, pridružili bi se jim tudi novi. Sezono smo začeli že septembra, predvsem s filmskimi projekcijami, sledile so gledališke predstave za najmlajše, kasneje tudi osnovnošolce. Veselili smo se nadomestnega gostovanja koprodukcijske predstave Iztoka Mlakarja: Tutošomato. Ko so pomladi v Gledališču Kopru že skoraj natovarjali sceno za pot v Soboto, se je zgodila prepoved, oktobra se je zgodba ponovila. Le kaj bo, ko bomo tik pred tretjim načrtovanim gostovanjem?

Obletnico delovanja praznujemo z obnovitvenimi deli: parket v dvorani, odrska tla, tlaki v spodnjem preddverju in sanitarijah in, kar je že mogoče videti, napis na vhodu stavbe, ki ga doslej ni bilo: GLEDALIŠČE PARK.